Spet je prišel maj in spet so po cerkvah začeli prastaro ljudsko pobožnost Mariji na čast. Marija! Kaj ni vedno gorelo njegovo srce zanjo? Ta ljubezen do Matere Božje, kot da bi bila od vedno zasejana v njegovem srcu. Morda zato, ker svoje mame skoraj ni poznal? Babica je rekla: »Marija je zdaj tvoja mama, pa jaz te bom imela rada, kadar ti bo hudo, le priteci k meni! Pa Marije ne pozabi!«

Za hišo je tekel potok in rad je ostal pri babici, ko je mama odšla v mesto in so v babičino spalnico namestili posteljo še zanj. Rjuhe so dišale in ličkanje je dišalo in vsa soba je dišala po jabolkih, ki jih je imela babica na omari pod stropom, nedosegljive. Ja, lepo je bilo pri njej. In zvečer, preden sta zaspala, je babica molila: »Pejmo spat, Bog je zlat, pejmo gledat, kaj Marija dela, dušce napaja, v svet raj jih posaja, pejmo še mi, da še nas napoji!«
»Kakšne dušce?«

»Angelčke. In če si priden, tudi tebe!«

Ja, to mu je ostalo v spominu, Marija, vsa neb...