Na slovenskem političnem prizorišču se je zadnje tedne dogajalo marsikaj, kar bi bilo vredno kritičnega razmisleka in komentarja. A nekaj mi brani govoriti o tem, preden ne zavzamem jasnega osebnega stališča do bolečega dogajanja v Cerkvi, ki ji pripadam. Naj kar na začetku povem, da sem hvaležna vodji ekspertne skupine za pomoč spolno zlorabljenim osebam, Andreju Sajetu, za pred dvema tednoma objavljeni komentar na straneh Družine, kakor tudi za njegove nastope v drugih medijih, ki budijo upanje, da si Cerkev na Slovenskem želi in prizadeva mračno zgodbo osvetliti z lučjo resnice, ki edina lahko vodi k očiščenju. Poleg Sajeta na srečo tudi mnogi drugi razumejo, da nam pri tem ne bodo pomagali ne zatiskanje oči ne poskusi minimaliziranja problema, češ da ima s tem problem le kak odstotek ali dva slovenskih duhovnikov, kar smo tudi lahko slišali iz ust visokega cerkvenega predstavnika.

Nočem trditi, da to ni res in da bi bila pedofilija pri nas med duhovščino množičn...