»Cenjeni pisec kolumne Credo! Tako od daleč se mi zdi, da za vas pedofilija med duhovščino ni tragičen pojav v katoliški Cerkvi. Zame, ki imam Cerkev nadvse rad, je tragičen za njen ugled. Za Vas ni? S pozdravom. V. P.«

Do neke mere je tragičen tudi zame, pa ne samo za njen ugled, ki v zadnjih stoletjih morda ni bil nikoli tako visok kakor pod Janezom Pavlom II., ampak tragičen predvsem za njo samo, za njeno duhovno bit. Vendar ne obešajmo se na današnji trenutek.

Podobnih, ne, dosti hujših trenutkov je bilo v zgodovini Cerkve že dolga vrsta. Enega je doživel sam Kristus, ko se je eden od stebrov njegove Cerkve, eden od apostolov, obesil. Pred leti sem si prebral vse zvezke »Zgodovine Kristusove Cerkve« Daniela Ropsa (škoda, da te zgodovinske in literarne mojstrovine nimamo v slovenskem prevodu). Tako Cerkev zame ni ne samo Kristusovo mistično telo, ampak tudi zgodovinski pojav z elementi vsega človeškega v sebi – poleg svetosti tudi politike, oblasti,...