Za Katin, simbol komunističnih pobojev verjetnih in morebitnih nasprotnikov revolucije, sem zvedel kot otrok iz starega Slovenčevega koledarja. Zame nikoli ni bila skrivnost resnično ozadje tega množičnega zločina. Zanj sem slišal tudi kot gimnazijec in študent zgodovine, na način, da je vsak osel lahko razumel, za kaj gre. Nekateri tega niso zmogli ne takrat, ne danes.

Pri katinskem zločinu je bilo narejenih kar nekaj »tehnoloških« napak, ki so omogočile identifikacijo dela žrtev. Ko so Rusi izobraževali naše strokovnjake za poboje, so jih opozorili na lastne pomanjkljivosti. Zato so likvidatorji slovenske žrtve slekli in jih zmetali v rudnike in kraške jame. Predvidevali so, da teh grobov ne bo mogoče najti, predvsem pa ne identificirati pokojnih. Za analize DNK še niso vedeli. Najbolje so delo baje opravili v hrastniškem rudniku, saj naj bi bile tamkajšnje ekshumacije nemogoče. Tudi lokacija največjega roškega morišča Slovencev še ni znana.

Zločina n...