Smo Barbara, Janez, Tobija in Hana Marija iz Pirnič. Za Boga in drug za drugega enkratni, neponovljivi in nenadomestljivi. Vse to si izkazujemo z dejanji ljubezni in časom, ki si ga namenimo. Po čem se razlikujemo drugih družin? Mogoče to, da sva se srečala kasneje, kot je običajno, in da sva se poročila že nekoliko starejša. Prej sva morala še vsak zase iti po poti, kamor naju je vleklo srce. Mene, Barbaro, je srce povleklo tudi v Brazilijo, kjer sem eno leto preživela med otroki v sirotišnici, ki jo vodi skupnost Cenacolo. Nekdo me je vprašal, ali mi to kaj pomaga pri vzgoji. O tem nisem nikoli razmišljala. Vem pa, da me je ta izkušnja osvobodila nedoživetosti in da sem se ravno zaradi tega lahko osvobodila in odprla za najin odnos. Včasih se je treba vprašati, kaj je tisto, kar ti ne pusti, da bi šel v življenju naprej, in prositi Boga za pogum in pravo odločitev. Z Janezom sva si želela biti skupaj, čep...