Na današnjo nedeljo po mnogih župnijah škofje podeljujejo zakrament svete birme. Tudi pri nas je veselo, saj je mlajši sin dočakal dan, po katerem je hrepenel. Med pripravo sem ga večkrat kaj vprašala, da bi se čim bolj približala njegovemu doživljanju svetega. »Povej mi, česa se najbolj veseliš?« sem ga kot strela z jasnega zmotila med gledanjem filma. Čez njegov obraz se je razlezel velik nasmeh in odgovor je bil jasen in kratek: »Darila.« Bi morala biti razočarana? Vrnila sem mu nasmeh in ga stisnila k sebi, saj vem, da bo dobil »adidaske«, s katerimi bo skakal, tekal in se podil za žogo. »No, pa česa se še veseliš?« vrtam naprej v ljubega birmanca. »Slavja pri maši in doma, gostov, pa še kakšna želja se mi bo izpolnila,« je iskren v naštevanju. »Lepo si povedal, ampak kaj pa pričakuješ od samega zakramenta? Boš kaj drugačen?« »Mogoče, ne vem še, kako bo. Verjetno bom počasi in postopoma postajal zrel,« pove premišljeno. O, tukaj pa mi je zaprlo usta. Kako modro je odgovoril! Mol...