Kot je bilo omenjeno v enem prejšnjih Credov, je imela slovenska partija ob svojem zatonu 100.000 članov. V glavnem je šlo za mlajše ljudi (»Smo najmlajša partija …«). Gotovo je šlo po večini tudi za ljudi iz krščanskih družin. Vsekakor je razlika med številom 1200 (ali še manj) leta 1941 in 100.000 leta 1989, in to na katoliških tleh, preveč prepadna, nenaravna, da ne bi človek čutil za njo vdora velikanskega nasilja.

Kdor je stopil v partijo, se je po njenem statutu odločil za ateizem. Premnogi seveda niso vstopili prostovoljno, ampak tako ali drugače pogojeni (pritisk, kariera, služba, bonitete …). Mnogi se verjetno verovanju niso zavestno odpovedali (ilegalni krsti otrok partijcev …). Vsekakor so opustili vsakršno versko prakso. Vprašanje: so se vsaj nekateri od teh 'polovičnih' partijcev vrnili k veri?

Krščanstvo ni samo sprejetje nekega svetovnega nazora, ampak tudi neke življenjske etike. Gre predvsem za dva odnosa: do spolnosti in do denarja. Da ne govori...