Vedno z veseljem srečam staro gospo. Čez osemdeset let jih ima, pa je zelo bistra in živahna za svoja leta. Teden preživi v glavnem pri hčerki, vikende doma. Še vedno rada kuha za hčerkino družino in vsi pravijo, da tako dobro kot babica ne kuha nihče. Vsi jo imajo zelo radi in ji tudi dajo to vedeti, vsak na svoj način. Res je, da ji moči počasi popuščajo, ta in ona težava se pojavlja. Pa nič usodnega. Ko gleda človek takole od zunaj, bi rekel, da je vse v najlepšem redu.

Stara gospa pa ni čisto zadovoljna. Preganja jo misel, da je mladim morda odveč. Tega ji še nihče ni dal niti najmanj slutiti, ampak v sebi je prepričana, da je drugim v pomoč in veselje samo toliko časa, dokler je polno pri močeh. Te pa počasi pešajo, kot pri vseh ljudeh. Gre torej za njen čisto subjektiven občutek, za katerega ne dobiva povoda od zunaj.

V času, ko sem razmišljala o tej stari gospe, sem naletela še na nekaj ljudi, tudi mlajših od nje, ki so razmišljali podobno kot ona. Težko so...