Pred več kot 20 leti bi si Peter Lovšin, prvi slovenski povojni skavt, verjetno le stežka zamislil, da bodo 31. marca 2010 vsi potniki ljubljanskega potniškega prometa na digitalnih prikazovalnikih v svojih avtobusih lahko brali: »Ponosna, da sem skavtinja.« »Vse najboljše vsem skavtom!« Šlo je le za preprosta sms-sporočila potnikov-skavtov, ki so se vračali od maše ob 20-letnici Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS). A ta drobna sporočila so izražala neko posebno veselje, razigranost, tudi drznost, ki spremlja skavte že 20 in več let, pa tudi svobodo, ki si jo je bilo pred 31. marcem 1990 težko zamisliti.

Od tistega marčevskega dne v pomladi prebujanja slovenske demokracije, ko je kot prva povojna katoliška organizacija zaživelo ZSKSS, je članstvo s 70 naraslo na 4.500 članov, izrečenih pa je bilo več kot 10.000 skavtskih obljub. »Mi smo imeli priložnost izreči te velike besede, generacije naših staršev pa so po tem le hrepenele,« je na slovesni akade...