Spominjam se, da sem se v srednji šoli večkrat spraševal, kaj je narobe z našim krščanstvom, zakaj se je tako spremenilo, kdaj je »izgubilo svojo moč«, zakaj je delovalo samo v Jezusovem času in v času apostolov, zakaj ne deluje danes …

In kaj se v meni dogaja danes, ko znova prebiram te besede, ko se poskušam znova »umestiti v Petrovo družbo«? Navdušen sem, ko opazujem Petra in druge apostole, kako hodijo po jeruzalemskih ulicah, na bolnike polagajo roke in le-ti ozdravljajo, potrtim vlivajo upanje govoreč: »Ne obupajte, na veke traja njegova dobrota; kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen …« In vidim, kako vse bolj raste število mož in žena, ki so verovali v Gospoda.

Sprašujem se, kaj je pritegnilo te številne može in žene? In ne morem se otresti vprašanj, ki mi ob tem prihajajo na misel: So morda tudi danes ‘zidarji’ zatajili?

Za nami je največji praznik. Za nami so razna srečanja z Gospodom: velikonočno tridnevje. Za nami je »Emav...