Z jasnim antropološkim pogledom Janeza Pavla II. se je v katoliški Cerkvi bolj utrdila zavest o pozitivnem pomenu in dostojanstvu človeškega telesa. Bila so namreč tudi obdobja, ko so pod vplivom gnostičnih naukov imeli telo za manj vredno in za greh. Toda Bog je mislil na telo, ko je ustvarjal prvega človeka kot moža in ženo, podobno kot živi v sebi svojo božjo naravo in svoje osebne odnose.

Ljudje tako živimo v telesu, ki je nekaj, kar je skupno in obenem najbolj osebno. Uresničimo se s samospoštovanjem in odgovornostjo do sebe, pa tudi z odprtostjo za podarjanje, srečanje in izmenjavo. Še več, telo je živo v božji moči, ki prežema našega duha in nas krepi za življenje ljubezni, da premaguje usodno razpoko, ki tragično visi nad človeštvom kot minevanje, smrt in razkroj. Telo, ki izstopi iz odnosov in podarjanja, je mrtvo, postane truplo. Nekateri želijo ostati v svoji samozadostnosti, ločujejo telo od sebe, se zapirajo in nočejo stopiti v napor podarjanja. Toda prav t...