Skozi postni čas in ob vstopanju v velikonočno skrivnost je v meni vedno večja želja in prošnja h Gospodu za nas vse, da bi jo doživljali celostno. Zakaj in kaj imam s tem v mislih? Iz svoje izkušnje in iz izkušnje drugih vidim, kako hitro se lahko zgodi, da bi to skrivnost velikega tridnevja doživljali le delno, skozi vsebino in duhovno sporočilo posameznega dne. To »trganje« iz celote nas prikrajša za bistvo. Kaj hitro nas lahko prevzame sočutje s trpečim Jezusom Kristusom: čutimo z njegovo stisko ob vstopanju v mesto Jeruzalem na cvetno nedeljo, z njegovo »srčno« željo, da bi skupaj z učenci obhajal zadnjo večerjo, z njegovo kljub vsemu še vedno močno ljubeznijo ob tem, ko se sklanja k njim in jim umiva noge, z njegovo osamljenostjo in smrtnim bojem na Oljski gori, z njegovim izkustvom izdaje in zatajitve, z njegovim ponižanjem in izčrpanostjo ob mučnem zasliševanju, bičanju in sramotenju množice, s krivico obsodbe, da mora umreti, z bolečino, ponižanjem, osamljenostjo in nemočjo...