Zavedam se, da sem naredila veliko napak pri vzgoji in zlasti, ker se nisem strinjala z bodočo snaho niti z zetom. Sedaj zelo trpim, saj me ne obiščejo več, pa tudi jaz jih ne morem. Ostala sem čisto sama.

Vaše pismo je polno bridkosti in globoke žalosti. Marsičesa se obtožujete. Ugotavljate, da za vse le niste krivi, a kaj vam to pomaga. Ostajate sami. Bojite se, da boste sami za mizo tudi pri velikonočnem zajtrku, ki vam je pomenil pravo, iskreno, najbolj globoko in prisrčno družinsko druženje. Otroci so se vam, kot pravite, popolnoma odtujili. Skregani so z vami in vas nočejo več videti. Vse se je zapletlo z izbiro zakonskih partnerjev vaših otrok in ker ste se razhajali v pogledih na prihodnost. Tako si želite, da bi se otroci sami odločili in prišli do vas, se vam morda opravičili. Trpite zaradi osamljenosti.

Velika noč je praznik vstajenj...