Potem ko sta s sestro postali siroti, so ju pod svojo streho vzele redovnice bližnjega samostana na griču Cornillon. To je bila tedaj na novo ustanovljena ustanova, ki se je ravnala po pravilih sv. Avguština. Samostan, v katerem sta s sestro odraščali in si pridobivali izobrazbo, je slovel po pobožnosti in velikodušni negi gobavcev, v duhu odpovedi iz ljubezni do Boga in do bližnjega. S šestnajstimi leti je Julijana zaprosila za sprejem, oblekla redovno obleko in se vsa posvetila Bogu. Že kmalu na začetku redovnega življenja se je navdušila za češčenje sv. Rešnjega telesa. Julijana je svoj prosti čas najraje preklečala pred posodo s sv. hostijami in se tako vživljala v Jezusovo navzočnost. To ji je predstavljajo največjo srečo v zemeljskem življenju. Pri sedemnajstih letih je imela tudi že prvo videnje: šlo je za svetlo luno, ki je imela na eni strani temno liso. Luno je razumela kot Kristusovo Cerkev, ki sprejema svetlobo od sonca, Je...