Zrem v temno sliko pred seboj. Emavs. »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Popotniki sedijo, ob vrču in kruhu. V mrak omizja šine blisk spoznanja: On je! V kretnjah učencev presenečenje. Veselje v srcih, kjer je križ zagnezdil dvom in žalost. Na Jezusovem zamišljenem obrazu sij svetlobe. Vse gleda vanj, v žaru poveličanja, on pa strmi v pravkar lomljen kruh. Pogled se od obraza pomakne do hleba, obdanega z leskom belega prta. Daritev na križu se obnavlja na prtu. V kretnji Jezusovih rok.

Pogled, zazrt v razlomljeni hleb kruha. Nerazdružljiva povezanost oltarja in križa. Tabernaklja in praznega groba. Velike noči in velikega petka. Zadnje večerje in vstajenjskega jutra. Mane nove zaveze in veselega oznanila.

V naš mrak naj se ozre tvoj pogled. V našo temo naj posije sonce odrešenja. V tegobe brezupa, sovraštva, laži in hinavstva naj posveti luč evangelija. V letu, ko romamo v svoj Emavs, se nam, Slovencem, približaj in hodi z nami do cilj...