Trideset let po smrti diktatorja Tita, trideset let po začetku civilne družbe in tihih sanj o Sloveniji – moji deželi, dvajset let po uvedbi demokracije in verske svobode, devetnajst let po osamosvojitvi in uvedbi svobodnega trga smo Slovenci pristali tam, kjer si nismo želeli. Pristali smo v mori, znašli smo se v eni izmed ulic Sodome. Meja kaosa se pomika proti osrčju družbe, vezi zaupanja v skupne institucije so popustile, kar je, kot da v betonu ni cementa. Leto 2010 se bo v anale zapisalo kot leto gnusa in razočaranja.

Kdo ali kaj nas lahko poveže in reši? Skupni zunanji sovražnik? Hvala Bogu, ni ga na vidiku. Morda nas lahko rešijo zabava, podeželski turbo folk, urbana cinična distanca, južnoafriška nogometna epopeja? Ne. Vse to je »in«, če še ni, še bo del problema. Nas lahko rešijo kultura, pisatelji, filozofi? Ne bi bilo prvič. Od Trubarja naprej je žlahtna in odločna beseda zdravila in krepila narodovo telo.

Ko Jezus zazna krizo vrednot v svojem okolju,...