Tako velik poseg Boga v življenje ljudstva, kot je rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti in genocida, je vreden neprestanega spomina. Kratko ga opiše prav berilo (Iz 43,16–21). Čeprav je to temeljni dogodek izraelske narodne in verske zgodovine, Izaija svari pred nevarnostjo, da bi gledali samo nazaj. Zato pozornost ljudstva obrača v prihodnost, na novo dogajanje v smeri pričakovanja Odrešenika. To pričakovanje ne nastopa hrupno, ampak »klije« v tišini, toda stalno rojeva sadove. Podoba za neodrešeno življenje je brezmejna puščava brez vode in poti. Ko se v njej znajde človek, zanj to pomeni smrt. Bog pa za človeka skozi puščavo spelje pot, ki mu zagotavlja smer izhoda; in reke, da se sproti lahko odžeja. Smrtna dežela je sovražno okolje, ki preti umoriti človeka, pot in reke pa zagotovijo, da okolje prijazno oživi, tudi z rastlinami in živalmi, ki jih je Bog »zase upodobil«.

Pričakovanje Odrešenika torej vodi v izhod iz smrti v življenje. Za to bomo trajno izrekali hval...