Vonj po morju na pragu pomladi

Slovenska obala ima zame poseben čar. Morda zato, ker sem jo doživljal še v časih, ko je bilo potovanje na morje pravi mali podvig, na katerega smo se pripravljali več dni. Še danes vidim kolono fičkov, ki so se z ležalniki, kovčki, blazinami in drugo kramo na strehah počasi vzpenjali čez kačje ride proti Ravbarkomandi. Tam smo si najprej oddahnili, da niso zakuhali in nas v oblaku pare pustili na cedilu, nato pa smo jo počasi mahnili naprej. Današnja vožnja po avtocesti proti Kopru ni niti približno tako zanimiva in vznemirljiva, le morje je še vedno enako skrivnostno in privlačno kot nekoč.

Čeprav je naša obala dolga komaj dobrih šestinštirideset kilometrov, sta na njej kar dva krajinska parka – Sečoveljske soline in Strunjan. Slednji obsega celoten Strunjanski polotok, ki je na prisojni strani posejan s hišami in zelenjem, na severu pa je odsekan in z navpičnimi stenami pada proti morju. Že dostop do Strunjana je zelo slikovit....