Kot kristjani moramo govoriti besede resnice in ne klišejev; besede milosti in ne besede trga. Pričevati moramo z besedo, ki osvobaja. Govoriti moramo besede, ki bodo ljudi osvobodile. To je resnično zahtevna naloga, saj našo kulturo zaznamuje globoka vdanost v usodo, vera, da pravzaprav ne moremo ničesar spremeniti. Če pa se bo kdaj koli kaj spremenilo, to zagotovo ne bo zaradi odločitev, ki smo jih sprejeli sami!

Pred padcem berlinskega zidu je Havel zapisal, da je bilo za države vzhodnega bloka značilna strašanska pasivnost, saj so bili ljudje prepričani, da se ne bo nič spremenilo, ne glede na to, ali bi kdo na kakršen koli način ukrepal. Vsi smo del sistema. Kmalu zatem je seveda Srednjo in Vzhodno Evropo pretresla revolucija, ki nas je vse izjemno presenetila. Stvari se lahko spremenijo. Vendar Havel upravičeno vztraja pri trditvi, da je bil fatalizem Vzhodne Evrope pravzaprav le zrcalo dosti hujše bolezni, za katero trpimo vsi in ki jo opisuje kot »vsesplošna...