"Boš tudi ti meni pomagal?" je vprašala babica. Bila je namreč že dolgo ob njem na tleh, kjer sta lepo zložila veliko leseno železniško progo in nanjo postavila vagone in lokomotivo. "Še cesto," je rekel in ob progo sta postavila narisano cesto in nanjo avtomobile, ki niso znali ustaviti. "To je prehod za pešce, ustaviti moraš," je babica kazala narisane bele črte. "Vedno moraš paziti pred prehodom. Morda babica pelje otroka iz vrtca." "Ni otrok," je rekel Anže in zapeljal avto čez prehod. "Pazi, gasilec gre," je rekla babica in z odprto sireno pripeljala velik rdeč avto naravnost v križišče. "Gasilec!" je rekel in hitro umaknil svoj avto. "Res si že pravi šofer," ga je pohvalila. "Gasilcu se mudi, gre pomagat!" je ponovil. "Greš tudi ti meni pomagat, kuhat grem," je rekla babica. Vprašanje je bilo kar tako, zaradi lepšega, kajti oba sta zelo dobro vedela, kako rad Anže pomaga v kuhinji. Včasih kuhata vse popoldne, saj se jima nikamor ne mudi. In vedno kuhata tisto, kar je Anžetu ti...