Včasih v gledališču med vajami sedem v dvorano in opazujem kolege pri delu. Slediti režiserjevim napotkom zna biti naporno in utrujajoče, kot in kolikor je pač naporen in utrujajoč režiser. Priznam, da je včasih tudi zabavno, a takih režiserjev je zmeraj manj. In ko gledam soigralca ali soigralko, si mislim: »Kako, da ne vidi?! Kako, da ne razume?! Kako, da ne zna?! Ko bi jaz imel to vlogo … Ta je tako lahka, moja pa …!« Na naslednji vaji pa ti stojiš na odru in tvoj kolega, kolegica v dvorani se ubada z istimi vprašanji.

In v vsakdanjem življenju se nam dogaja precej podobno: Ko bi bil jaz učitelj … Ko bi bil jaz zdravnik … Ko bi bil jaz šofer mestnega avtobusa … Ampak nisi! Precej pameti in poguma premoremo za tuje skrbi in težave ob prizanesljivi slepoti za naše. Smo kar smo in nismo kar nismo. Ko bi bil jaz župan … Pa nisi! Ko bi bil jaz predsednik vlade … Pa nisi! Ko bi bil jaz predsednik države … Pa nisi! A prišle bodo volitve!

Ne dvomim, da si mnogo župljano...