Mislim, da se nam vsem dogaja, da sodimo o marsičem, kar vidimo pri drugih, potem pa nazadnje izvemo, da je stvar čisto drugačna, kot smo mislili. No, včasih tudi nikoli ne izvemo, kakšna je resnica. Ostane pa nekje v zraku sodba, ki je bila izrečena. Človek se tega prav zave šele takrat, ko so o njem izrečene stvari, ki niso resnične. Sama se večkrat sprašujem, kolikokrat sem tudi jaz tako sodila druge, pa se tega morda niti nisem zavedala. Zato se mi zdi prav, da se na to opozarjamo. Čisto dobrohotno, z zavestjo, da nihče od nas pri tem ni izvzet.

Prav dobro mi je ostala v spominu kartica, ki sem jo dobila pred več kot desetimi leti, ko sem se upokojila. Nimam je shranjene, ostala pa mi je njena vsebina. Kolegica, ki sem jo le bežno poznala in se nikoli nisva družili, mi je pisala, zakaj sem se upokojila, ali se ne zavedam, da sem bolnikom bolj potrebna in ne bi smela gledati samo nase. Napisala je...