Katoliške Cerkve ni treba biti sram glede njene preteklosti v času komunizma in osamosvajanja. V času totalitarizma je bila Cerkev edina oblika neodvisne civilne družbe, druge ni bilo. Zato je tudi uživala na eni strani spoštovanje, po drugi strani pa bila deležna nasprotovanja in jeze oblasti. Toda svojo vlogo je častno odigrala. Njena stališča za obrambo človekovih pravic so dajala ljudem pogum. Cerkev je bila edina organizacija, ki ni bila pod vodstvom partije. Neposred­no pred slovensko pomladjo je Cerkev kot edina opozicijska sila rahljala spone režima, ko je privlačila tiste, ki jih je zanimal drugačen pogled na svet, kot ga je ponujala uradna marksistična ideologija. Teološki tečaji so bili zelo obiskani. To je bila tedaj edina alternativna misel. Te vloge nihče ne more prezreti.
_***
/Moralni in tudi politični kapital, ki ga je imela Cerkev ob osamosvojitvi/ je bil načrtno sesut, ker je bila Cerkev v želodcu tistim, ki so hoteli ohraniti stare pozicije skoz...