Kako različne so naše poti, ko si prizadevamo, da bi bili zadovoljni s svojim življenjem. Nekateri se pri tem doživljajo kot središče sveta in bi se vse moralo vrteti okrog njih in ravnati po njih. Drugi so veliko bolj skromni in nikakor ne želijo obremenjevati drugih, ali pa čim manj, če je to že potrebno in ne morejo drugače. Vsak se odloča pač po svoje. Pogosto se tega svojega načina človek zave šele takrat, ko ga vidi pri nekom drugem. In prav zato je dragoceno, da o tem spregovorimo na glas. Tako se laže vprašamo: Kako pa ravnam jaz, ko sem v stiski?

Pogosto se spomnim na nekoga, mojih let, ki je v vsem odvisen od tuje pomoči. Sam pravi zase, da je v privilegiranem položaju, ker ima ljubečo ženo in ker lahko razmišlja in komunicira z ljudmi. Vedno znova pa pravi: »Nočem preveč obremenjevati drugih. Samo toliko, kolikor je nujno potrebno.« Včasih, ko mi je težko, pomislim nanj in se zavem, da s...