Dokler ni hudo, se navadno ne zganemo. Samozadostni smo, tudi božji glas nas ne more premakniti. Pred očmi zahaja obdobje neoliberalizma, ki je bilo
v zahodnem svetu povezano s precejšnjo materialno blaginjo, poudarjanjem osebne svobode (proste volje), razmahom porabništva in individualizma. Senčna plat pa je duhovna praznina, zanemarjanje vzgoje, razpuščena morala, površinski odnosi, onesnaženo okolje, različne zasvojenosti, v 'nezahodnem' svetu pa revščina, lakota, brezposelnost, terorizem in vse bolj očitno drsenje v spopad civilizacij.

Ob zlomu paradnega konja zahodne civilizacije se vse bolj širi panika krize in črnogledost. Mnogi finančniki, politiki in mediji se trudijo pojasnjevati, da je kriza odsev pomanjkljivega nadzora, špekulacij, zlorab in poneverb nekaterih vplivnih ljudi. Toda bistvo krize je veliko globlje, razkriva nevzdržnost egoističnega bogatenja in izkoriščanja dela svetovnega prebivalstva ter bogastev narave. V bistvu ni več mogoče živeti sanjsk...