»Povej zgodbo!« se je glasil nasvet prijateljice Mirjam ob tarnanju, kako ubesediti lastno videnje umetnosti v odnosu do vere. Mojster za zgodbe v moji družini je naš oče. In tam se zgodba res začne.

Ob odkrivanju svetov v dolgih pravljicah pred spanjem, ki so se nadaljevale v sanje ter od tam spet v budni domišljiji naprej in naprej. Potem počasi zgodbe začnejo dobivati kulise – take, čisto realne in življenjske, pa glasbo v ozadju, ki občasno (ob prefinjeni režiji Velikega Mojstra) preide v ospredje. Zgodbe se prelivajo in nadaljujejo; še zdaleč niso beg, ampak barvajo rutino in pripravljajo presenečenja.

Mene je presenetila ravno glasba. Me v negotovih najstniških letih očarala, osvojila, presenečenj pa še vedno ni bilo konec. Glasba se je začrtala kot moja poklicna pot, me preko iskanja prave mere kritičnosti, delavnosti in veselja peljala v operno hišo v svet igranja (takega i...