Zdaj sem že kar nekaj časa v pokoju, se pa večkrat spomnim na čas, ko sem se dan za dnem srečevala z bolniki. Veliko so me naučili, vsak na svoj način. Mnogi so ušli iz mojega spomina, mnogih se spominjam le v obrisih, bolj po pogovorih, ki smo jih imeli in manj po obrazih, nekateri pa so mi še danes prav živo v spominu.

Večkrat premišljujem o mladem bolniku, ki sem ga srečala precej na začetku svoje zdravniške poti. Nekaj let prej se je poročil in imel majhnega otroka. Prihajala je tudi žena in videla sem, v kakšni stiski sta. Začel je dobivati kemoterapijo in pričakovati je bilo, da bo za nekaj časa ostal brez las. To ga je zelo prizadelo. Da bo ostal brez las, ne, tega si ni mogel predstavljati. Meni, mladi zdravnici, pa je bilo to precej nerazumljivo. Toliko moških je plešastih in to ni nobena tragedija. Vsaj meni se je zdelo tako. Želel je dobiti lasuljo. Jaz pa sem ga prepričevala, da to sploh ni nič hudega, če bo brez las. Dolgo sva se o tem pogovarjala in zdelo se j...