Malo je junakov, ki v zobno ordinacijo vstopijo sproščeno, brez tesnobe v srcu. Veliko več je tistih, ki jih ob misli na sveder in vrtanje popade tako velik strah, da se k zobozdravniku odpravijo šele tedaj, ko jih v to prisilijo bolečine. Nič ne pomaga, strah je treba premagati. Morda tudi tako, da se ob godu sv. Apolonije, ki je priprošnjica zoper zobobol, odpravimo na kratek izlet v zgodovino. Tam bomo videli, da se današnji obiski pri zobozdravniku ne morejo primerjati s tistim, kar so ob težavah z zobmi pretrpeli naši predniki.

Že pred nekaj tisočletji so poznali zdravnike, ki so zdravili bolezni zob in ust, vendar so bili njihovi posegi pogosto zelo grobi. V knjigi Zobozdravstvo na Slovenskem do leta 1940, ki jo je napisal dr. Velimir Vulikić, je na kratko razloženo, kako so zobe pred štiri tisoč leti izdirali stari Judje. Bolnik je moral ležati na tleh z glavo med zdravnikovimi koleni, ta pa mu je zob s kleščami razmajal in izpulil.