»Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil« (Mr 1,31).

Pogosto hrepenim po Jezusovi bližini. Prosim ga in kličem, naj se dotakne moje notranjosti z mirom, ki prinaša olajšanje. To hrepenenje se okrepi v času preizkušnje. Kot pred dnevi, ko sem sedela v nabito polni dvorani in poslušala predavanje. Postalo mi je slabo, začel se je oglašati glavobol in rahla vrtoglavica. Nisem vedela, ali naj vztrajam ali naj zapustim prostor. Postalo me je strah. Bom zbolela ali me bo zadela kap? Postala sem napeta in strah v meni je naraščal. Prosila sem Jezusa, naj mi pomaga prebroditi krizo, naj me umiri. Izročala sem mu svoje stanje z besedami: »Moj Bog, pomagaj mi, prosim te …« Nadaljevati nisem zmogla. Nisem bila sposobna izreči: »A ne moja, naj se zgodi tvoja volja, moj Bog.« Dolgo sem se borila, da sem bila pripravljena popolnoma zaupati njemu, ki me je poklical v življenje. Zdelo se mi je, da bom pretrgala nit, da se bom nehala boriti, če bom vse spustila iz svojih v roke...