Z zadržanostjo božjepotnika se bližam prof. Mirku Mahniču, liku pokončnega Slovenca, globoko čutečega kristjana, plodovitega publicista, zanesljivega gledališkega zgodovinarja, iskrivega gledališkega kritika in kronista, domiselnega režiserja in slovensko doslednega lektorja (ljubljanska Drama, Mestno gledališče Ljubljansko); predaval je (Akademija za igralsko umetnost, Teološka fakulteta), dramatiziral slovenska literarna dela (prim. Levstikov Martin Krpan, Tavčarjeva povest Cvetje v jeseni, Kozakova Balada o ulici, p. Romualda Marušiča Škofjeloški pasijon), dela velikih svetovnih pisateljev (Nikolaj Vasiljevič Gogolj, grški komediograf Aristofan, tragik Sofoklej, renesančni angleški pesnik in dramatik William Shakespeare).

Vsa Mahničeva dela so žitnica duhovne hrane, ki jo kot čebelica nabira iz zakladnice del slovenskih pesnikov in pisateljev, dramaturgov, režiserjev, igralcev in drugih ljudi, s katerimi se je srečeval. V k...