Janez je dobil svoj vzdevek, »priimek« po rojstnem kraju Kenty, v latinščini Cantius. Po študiju na univerzi v Krakovu je tam predaval teologijo, po posvečenju pa je bil nekaj časa tudi župnik v Olkuszu. Župniji pa se je kmalu odpovedal, da se je lahko popolnoma posvetil profesuri. Kot profesor je slovel po svoji naklonjenosti študentom, saj je zanje skrbel in se zavzemal tudi zunaj šolskih prostorov. Lastnost, ki ga je še posebej odlikovala, je bila njegova srčna dobrota, saj je delal dobro, kjer in kolikor je le mogel. Sproti je razdal vse, kar je imel, nekoč si je na poti do doma sezul celo čevlje in jih dal siromaku. Veliko se je postil in pokoril ter spal kar na golih tleh. Iz ljubezni do drugih je bil strog do sebe, saj je želel sam čim bolj zadoščevati za grehe, ki jih je videl okoli sebe, in tako pomagati grešnikom. S predavanji in z vsem svojim poklicnim in znanstvenim delom se je trudil, da bi pomagal l...