»Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45).

Večkrat sem že prebiral ta odlomek, pa doslej še nisem opazil, da je »Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje«. Le zakaj me je prav danes to tako močno nagovorilo?

Morda prav zato, ker se danes vse okoli nas dogaja »v naglici«. Vsi nekam hitimo, ceste so polne avtomobilov, trgovine so polne kupcev (ali radovednežev), nimamo časa, da bi se ustavili drug ob drugem, kaj šele, da bi se komu zares posvetili, mu prisluhnili in mu podarili samega sebe, svoj čas in svoje srce, ga začutili in morda zaznali, da nas potrebuje … Priznam, mene vsa ta naglica moti. Hrup in blišč luči me utesnjuje.

V decembru, ko v cerkvah še vedno govorimo o miru na betlehemskih poljanah in prepevamo Sveta noč, blažena noč …, so ob toliki porabniški mrzlici te besede le še medel spomin na čase, ko se je tudi naša družina v miru pripravljala na veselje, ki ga v naša srca in naše medsebojne odnose prinaša novorojeno božje Dete.
...