Pred 50 leti je okrog božiča na uredništvo Radia Slovenija prispelo pismo s »predrznim« predlogom: tudi katoličanom za ta praznik nameni nekaj programa, saj je sramotno, da morajo »loviti« tuje radijske postaje in o božiču, o katerem govori ves kulturni svet, poslušati v tujih jezikih.

Danes si je težko predstavljati, koliko poguma je bilo takrat potrebno, da se je nekdo tako izpostavil za pravice verujočih. Piscu pisma, študentu Jožetu Strgarju, poguma očitno ni manjkalo. To je bil prvi družbeno angažirani nastop človeka, ki se je pozneje v slovenski spomin vpisal predvsem po dveh vlogah: kot vrhunski strokovnjak za urejanje odprtega prostora in kot prvi povojni demokratično izvoljeni ljubljanski župan. Navedeno »božično pismo« pa priča o še tretjem poslanstvu, ki ga je kljub nemajhnemu tveganju zavestno sprejel kot temeljno življenjsko držo: biti kristjan ne le v zasebnosti doma in ozkosti zakristije, temveč tudi na prepihu javnosti.