Na sosednji fari je služboval župnik, čigar lasje so bili beli kakor sneg. In čeprav je na hrbtu nosil že osem križev, mu je še zmeraj uspelo veliko postoriti. Kako tudi ne, ko pa je bil njegov vinograd tako velik, da je v njem zmeraj primanjkovalo delavcev. Pa še ti redki so bili velikokrat tako zaposleni, da jim je za delo v vinogradu starega župnika pogosto zmanjkalo časa.

Tako je župnik tudi v času božične devetdnevnice v nedeljo pri božji službi oznanil: »Jutri popoldan bomo v cerkvi postavljali jaslice. Vabljeni vsi župljani dobre volje, da priskočite na pomoč pri tem lepem opravilu!«

Za nedeljo je prišlo ponedeljkovo jutro, potem je v cerkvenem zvoniku bílo k angelskemu češčenju, poldan se je prevesil v popoldan, toda v cerkev ni stopil nihče od faranov, da bi staremu župniku pomagal pri postavljanju jaslic.

»Ah,« je zavzdihnil župnik, šel z zgaranimi rokami skozi svoje bele lase in zamomljal sam pri sebi: »Bo pač trajalo nekoliko dalj časa, da bodo...