Ko je prvorojenec dobil bratca, se je začela konkretna vzgoja: ljubi otrok, zdaj boš začel deliti. Deli z njim igrače, priboljške, oblačila, mamino varno naročje, očetove roke za igranje ... Z božjo in medsebojno ljubeznijo ter z odpuščanjem je šlo in gre. Seveda gre, saj nam Bog s svojo neskončno iznajdljivostjo pomaga presegati same sebe. Poglejte, kaj vse je sprožil v meni z enim samim stavkom o suknji in živežu! Najprej me je ponesel v zgodnje otroštvo sinov. Dano mi je bilo okusiti veselje in srečo, da sem ju smela nositi pod srcem in da spremljam čisto od blizu razvoj človeka. Še več. Dano mi je, da sem prva učiteljica ljubezni, molitve in dela. Ne vem, ali bom znala in zmogla kdaj izraziti globoko hvaležnost za ta zastonjski dar … Z rahlim dotikom me spomni še na zadnje srečanje zakonske skupine. Pogovarjali smo se o tem, kako zakonca prinašava Boga v svet. Kakšna misijonarja sva? Sva goreča in sva mlačna – včasih popolnoma ravnodušna. A ne za dolgo. Pride misel, ki zažge. »K...