Preroka je treba poslušati, ker oznanja božjo besedo, nam pove prvo berilo (5 Mz 18,15–20). Božja beseda je »glas Gospoda Boga«, je »veliki ogenj«. Identificira se z Bogom samim, kajti kdor gleda v ta »veliki ogenj«, mora umreti, kakor kdor vidi Boga v tem življenju, mora umreti. Ta starozavezna temeljna misel pove, da je Bog popolnoma drugačen od tega sveta.

Zato Bog izbere preroke kot posrednike božje besede. Napolni jih s svojo besedo, položi jo v njihova usta, da jo izrekajo.

Gre namreč za razlikovanje med zemeljskim in nebeškim komuniciranjem med Bogom in človekom. Nebeško komuniciranje je blaženo gledanje (visio beatifica), neposredno zrenje. Zemeljsko pa je mogoče prek posrednikov božje besede.

Grozljiva pa je zloraba preroškega služenja. Navedeni sta dve zlorabi. Prvo povzroči lažni prerok, »prerok, ki bi se drznil v mojem imenu govoriti besedo, katere mu nisem ukazal govoriti«. Druga zloraba pa je krivoverski prerok, ki bi govoril v imenu drugi...