»»Hočem, da bi bili vi brez skrbi« (1 Kor 7,32).

Pravzaprav imam velikokrat sam pri sebi občutek, da me mnoge stvari v vsakdanjem življenju vznemirjajo. Skrbi in vznemirja me veliko stvari. Marsikaj me vrže iz tira in padem v tisto zelo poznano stanje, ki ga danes skoraj ne imenujemo več greh, ampak samo izražanje čustev. Ja, začnem se jeziti. Lahko bi ocenil samega sebe in rekel, da nimam zaupanja v Gospoda. Saj res, ali je Bog danes odšel na zimske počitnice ali pa je malce zadremal. Obnašam se tako, kot da so vse stvari odvisne od mene, da lahko rešim vse tegobe tega sveta in popravim vse krivice, ki jih vidim v življenju. Kdo pa mislim, da sem? Pojavijo se mi dvomi – kot neke vrste nečisti duh, ki mi zamegli trezno razmišljanje in vero v Boga.

Ob vsem me je vseeno streznila božja beseda današnje nedelje. »Hočem, da bi bili vi brez skrbi,« pravi apostol Pavel Korinčanom. Skrbeti moram za poslanstvo, v katerega sem postavljen, za odločitev izbire življenjske...