»Zakaj pa za prihodnje rodove?« je vprašal Maj. »Zato ker moramo danes misliti na jutri,« je modro odgovorila babica. »A, zato pripravimo vsako leto toliko kompota in marmelade? Ker mislimo na to, kaj bomo jedli pozimi in pomladi?« »Tako je.« »Kaj pa tisti, ki si ne morejo pripraviti vsega tega, kar imamo mi? Pri verouku smo se pogovarjali o otrocih, ki so revni in jim lahko pomagamo. Ali tudi mi komu pomagamo?« »Da, tudi mi pomagamo,« je odgovorila babica. »Komu pa?« je bil radoveden Maj. »Tega ti pa ne povem. Tudi ti lahko komu pomagaš. Veš, kaj je pri tem najpomembnejše?« »Kaj?« »Da se s tem ne hvališ okrog,« je babica dejala s pomenljivim glasom. »A tako kot Miklavž, ki je obdaril dekleta, ne da bi vedela, kdo jim je podaril zlato?« »Točno tako,« je Majevo misel potrdila babica. »Potem bi morali biti vsi ljudje sv. Miklavži,« je zamišljeno dejal Maj. »Ja, če bi bili vsi ljudje taki, na svetu ne bi bilo revščine. Svet je dovolj boga...