Čeprav nas delijo tisoči kilometrov, smo si tako zelo blizu, je bila enotna misel vseh, ki nam je bilo dano, da smo se srečali s Slovenci onkraj velike luže.
Zgodba, ki jo želim podeliti z vami, spoštovani bralci Družine, je stara dober mesec, njene korenine pa segajo nekaj desetletij daleč nazaj.

Kmalu bo minilo pol stoletja, odkar živim v Porurju v Nemčiji. Zdomka torej. Zato, da smo se Slovenci še močneje povezali med seboj, smo se pred več kot tridesetimi leti, na pobudo našega zdaj že pokojnega župnika, začeli združevati v društvu, ki smo mu nadeli ime Slovenski cvet, kajti cvet tega društva je predstavljal mešani pevski zbor z istim imenom. Pred dvema letoma smo slavili tridesetletnico neprekinjenega delovanja. Čeprav nam gostovanj, prireditev, takih in drugačnih srečanj ne manjka, smo si po tihem želeli pogledati čez veliko lužo in morda z našo slovensko pesmijo in dušo razveseliti tamkajšnje izseljence.

Upali smo, da bo za ta projekt v našo društveno bl...