Preljubi! Sveti! Nadvse čislani in spoštovani Apostol! Moj dragi Pešec!

Že večkrat so mi povedali, v zadnjem letu precejkrat očitali, zdaj sem bil pa še na cesti za rokav pocukan in okregan, da vedno le kritiziram, da nikoli nič ne pohvalim in da sploh ne vidim vsega dobrega in lepega, ki ga ljudje v moji bližnji in daljni okolici postorijo. In so mi besede šle do srca. Le da je malo potrajalo, saj imam debelo kožo in se pot do mojega srca zna zavleči. Ko pa so prispele, besede do srca, namreč, sem si jih vzel k srcu in sem šel do možinje … (Saj sem ti že menda omenil, da tako ljubkovalno kličem boljši dve tretjini mojega zakona? Dve tretjini, ja! Je že visoko, predvsem pa široko noseča, da marsikdo vpraša, če bosta dva in se tako lahko končno tudi jaz posončim v senci njene slave. Mislim, čisto dobesedno. Pa pravijo, da bo le eden, a ta »ornk«!). Šel sem torej do možinje in jo pobaral, kaj ona misli o tem, kar se o meni govori, da le jamram in nič ne pohvalim, pa mi je rek...