Ob ljubljanskem knjižnem sejmu se nam nehote zastavlja vprašanje, ali je tudi pri nas knjiga postala le sejemsko blago, se pravi, ali je tudi pri Slovencih knjiga izgubila nadih spoštljivosti in dragocenosti ter postala le tržni izdelek, s katerim se da pač bolj ali manj zaslužiti. Ne moremo reči, da nas slovenska zakonodaja, ki si je privoščila nerazumljivi davek na knjigo, in pa tudi komercialne reklame nekaterih založnih hiš ne silijo v takšno prepričanje.

Toda številni kulturni dogodki, ki spremljajo sejemsko dejavnost, nas spominjajo, da gre vendarle za pravo praznično razpoloženje. Mnogi, ki bodo odhiteli na knjižni sejem, se bodo ustavili ob »odprtem odru«, iskali okrogle mize in debatno kavarno ali pa se pomudili ob stojnicah, kjer bodo pisatelji podpisovali svoja dela. Kaj lahko odtehta stik z živim avtorjem, kaj lahko nadomesti živo debato ob knjigi, ki si jo želimo tudi sami brati, kaj je lepše darilo za prijatelja kakor knjiga, ki ima na svojih prvih straneh las...