Ljudje smo si zelo različni tudi takrat, ko se odločamo za upokojitev. Poznam gospo, ki bi se že zdavnaj lahko upokojila sploh glede na svojo bolezen, pa še vedno zelo rada dela polovičen delovni čas. Delo, ki ga opravlja, je zelo specifično, znanstveno in ob njem doživlja veliko zadovoljstva. Prepričana je, da tudi zaradi tega dela njena bolezen ugodneje poteka. Zato bi bilo res škoda, če bi jo silili, da se popolnoma upokoji.



Kopica ljudi pa doživlja delo in upokojitev povsem drugače. Ženska pri še ne petdesetih letih hoče na vsak način v pokoj in išče razne poti pri zdravniku. Nazadnje, ko ne najdejo nič otipljivega, poskuša še pri psihiatru, pa tudi tam brez uspeha. Verjetno bo tako morala delati še kar nekaj let in predstavljam si, da bo to zanjo pri tako odklonilnem odnosu do dela zelo težko. Kdo od nas bi sploh lahko razumel, zakaj je tako. Verjetno niti o...