»Ni nemogočih poti« (Tomaž Humar)
»Ni nemogočih poti« (Tomaž Humar)
Je res, da ni nemogočih poti? Seveda ni res. Geslo je demantiral v steni ene od skalnatih pošasti Himalaje prav človek, ki si ga je zapisal v srce, alpinist Tomaž Humar.
Je res, da ni nemogočih poti? Seveda ni res. Geslo je demantiral v steni ene od skalnatih pošasti Himalaje prav človek, ki si ga je zapisal v srce, alpinist Tomaž Humar.
Ko sem pretresen bral o tem, se mi je utrnil v spominu Kocbekov stavek iz partizanskega dnevnika, neko podobno zanikanje nemogočosti v tostranstvu: »Naskakujemo nebo!«
Danes vemo, kaj so naskakovali.
S to asociacijo niti malo ne mislim zmanjšati objektivne junaškosti podviga velikega slovenskega alpinista, potem ko sem sam poskusil kakšno neskončno lažjo steno v našem Triglavu, pa se klavrno izvlekel iz nje. Misel mi gre širje, na duha, ki ga omenjeno veličastno, a retorično geslo izraža. To je duh iz leta 1968 (»Fantazijo na oblast!« »Prepovedano prepovedovati!«), sploh duh modernega prometejskega človeka, ki ne pozna meja svojih zmogljivosti, svoje v bistvu strašno omejene kreaturalnosti. Preprosteje povedano: svoje končnosti, na katero je nedavno opozorila b...
Ko sem pretresen bral o tem, se mi je utrnil v spominu Kocbekov stavek iz partizanskega dnevnika, neko podobno zanikanje nemogočosti v tostranstvu: »Naskakujemo nebo!«
Danes vemo, kaj so naskakovali.
S to asociacijo niti malo ne mislim zmanjšati objektivne junaškosti podviga velikega slovenskega alpinista, potem ko sem sam poskusil kakšno neskončno lažjo steno v našem Triglavu, pa se klavrno izvlekel iz nje. Misel mi gre širje, na duha, ki ga omenjeno veličastno, a retorično geslo izraža. To je duh iz leta 1968 (»Fantazijo na oblast!« »Prepovedano prepovedovati!«), sploh duh modernega prometejskega človeka, ki ne pozna meja svojih zmogljivosti, svoje v bistvu strašno omejene kreaturalnosti. Preprosteje povedano: svoje končnosti, na katero je nedavno opozorila b...