Pesnik Župančič pravi v pesmi Zemljevid: »I(n) jaz razganem pred seboj papirje: // glej – rodna zemlja, naša draga prst! // Ko drugi grabijo vse dalje, širje, // boš rod, ki biva tod, boš v duši čvrst?« Za Slovence je to danes spet temeljno vprašanje.

Pred letom je nova slovenska vlada s komaj doseženo večino prevzela vajeti države v svoje roke in hotela usmerjati voz slovenske politike. Kmalu se je izkazalo, kar je sicer bilo jasno takoj po volilnem izidu, da je vodstvo šibko, v sebi razklano, brez daljnosežnih idej in vizij, celo ideološko dokaj prazno, saj ga združuje samo makiavelistično voden krut boj za ohranitev oblasti. Vse drugo ni pomembno. V enem letu smo se navadili na krize v vladi in za nobeno ne vemo, če bo zadnja. Pa da ne bi kdo mislil, da si sistematično želimo njenega neuspeha. Lojalen tekmec želi tudi nasprotniku srečne roke pri zadevah, ki so skupne. Zelo težko pa je, če na oni strani srečaš preveliko nelojalnost, nizkotnost, nesmisel za državne...