Že od mojih malih nog sem doživljala življenje v sobivanju treh generacij. Skrb za naše starejše člane v družini mi je bila samoumevna in edina mogoča, saj sem doživljala dedka kot člana naše družine. Vendar mi je bilo kot otroku samoumevno tudi dejstvo, da je bila moja mama doma in je skrbela za vse nas. Dedek mi je včasih rad delal družbo, sama pa sem mu rada pomagala pri vrtnarskih delih. Tudi ko je zbolel, smo vsi po svojih močeh pomagali in nekako prebrodili težke čase.



Včasih je bilo v veliko družinah oskrbovati starejšega člana veliko lažje. V nekaj desetletjih pa so se družine v veliki meri spremenile: starši so prezaposleni v bitki za finančnimi in materialnimi pogoji in nimajo časa niti za otroke, kaj šele za svoje starše, otroci sedijo za računalniki, odtujeni od realnega sveta, starih se raje izogibajo ali pa težko vzpostavljajo stik z njimi, st...