»Zdaj pišem le tisto, kar me dovolj vztrajno nagovarja«
»Zdaj pišem le tisto, kar me dovolj vztrajno nagovarja«
Literarni glas Neže Maurer se sliši že dobrih pet desetletij: leta 1957 je bila v Cicibanu objavljena njena prva pesem, deset let pozneje – bila je stara 37 let – je izšel knjižni prvenec Zveza mora ostati, temu pa so sledila desetletja, ko so bile knjižne police skorajda vsako leto bogatejše za eno, pa tudi dve njeni knjigi. Skupaj jih je doslej izšlo že 40, od teh jih je dobra polovica za otroke. Vitalni gospe, ki je letos stopila v 80. leto življenja, upravičeno rečejo »zvezda stalnica slovenske literature«.
Mnoge vaša leta zazibajo v spomine in otopelost, vi pa ste neprenehoma sredi dela, hodite na literarne večere, obiskujete učence po šolah … Od kod toliko moči in volje?
Imam srečo, da mi telo bolj peša kot duh. Spomin imam še, pa čustva tudi. Telo pa me več ne uboga. Pred časom sem dobila očitek, da nimam več volje. A to ne drži. Imam voljo, a volja je zgolj jezdec, telo pa...
Mnoge vaša leta zazibajo v spomine in otopelost, vi pa ste neprenehoma sredi dela, hodite na literarne večere, obiskujete učence po šolah … Od kod toliko moči in volje?
Imam srečo, da mi telo bolj peša kot duh. Spomin imam še, pa čustva tudi. Telo pa me več ne uboga. Pred časom sem dobila očitek, da nimam več volje. A to ne drži. Imam voljo, a volja je zgolj jezdec, telo pa...