Sv. Janez Berhmans, redovnik, jezuit

Nekaj najlepšega je opisovati svetnika, za katerega njegovi življenjepisci ugotavljajo, da njegovo življenje ni nič posebnega, da bi se ob njem spletale napete dogodivščine, junaška dela ali čudeži. V tej »vsakdanjosti« je namreč prava vrednost in lepota svetništva. Janez se v svoji mladosti ni veliko razlikoval od svojih vrstnikov, odlikovali sta ga predvsem dve značajski lastnosti: vztrajnost in temeljitost. Zaradi materine bolezni, v kateri ji je veliko stregel in požrtvovalno pomagal, je kazalo, da ne bo mogel dokončati šolanja. Zavzeli pa sta se zanj teti redovnici, ki sta mu priskrbeli stanovanje pri mestnem kanoniku, kjer je lahko nadaljeval šolanje, za plačilo pa pomagal v hiši. Sprva je hodil v škofijsko malo semenišče, kasneje pa se je v gimnaziji navdušil za jezuitski red in vstopil v njihov noviciat. Po dveh letih so ga predstojni...