V življenju se soočamo s smrtjo, z razlastitvijo od vsega, kar je zemeljsko. V nekdanjih družbah so upoštevali smrt kot del življenja. O tem pričujejo osebne izkušnje ljudi, literatura in umetnost. Ko je ta postala »napredna«, je prevladujoča miselnost zavrnila Boga in tudi smrt. V bistvu jo želi zakriti, da je ne bi motila, ko gradi »raj na zemlji«. V javnosti zato ni primerno govoriti o njej, zlasti ne pred otroki. Smrt je tabu, kot rak in aids, je in je ni. Njeno dogajanje se je iz družin preneslo v profesionalna okolja, kjer ne moti in jo je mogoče srečati le od daleč. Ob tem jo še izkoriščajo: mediji jo predstavljajo kot šok in senzacijo, ki pretrese ljudi, kot protistrup proti splošni naveličanosti. Vendar ostaja oddaljena in neosebna, ker gre za tuje ljudi. Snovalci teh pogledov zelo pazijo, da prikazovanje smrti ne odpira spraševanja o smislu življenja in o tem, kar je onstran smrti. Lahko bi rekli, da ti ideologi silijo človeštvo in družbo, da sama sebi laže o temeljih živl...