»Kako se pa reče?« S tem in takim vprašanjem so starši navajali otroke, naj se zahvalijo. In to prav za vsako stvar; tudi za kruh, ki ga jim je mama odrezala od hleba.

Res, kako se pa reče? Reče se: hvala. Bog povrni. Boglonaj.

Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober. Ker vekomaj traja njegova dobrota … Kje smo to že velikokrat slišali? Pri bogoslužju.

Bogoslužni oltarji so v teh dneh skoraj zasuti s sadovi zemlje in »delom naših rok«. Vse bomo našli tam, tudi zvezek in igračo, toplo odejo in matični mleček. Vse na enem mestu, pregledneje kot na tržnici.

Paša za oči in ne samo za otroške! Tudi med mašo se nam ustavi pogled na razkošni endiviji, podobni eksotičnemu cvetu iz krajev, ki jih sploh še nismo videli.

Ampak vse to je tukaj zato, da bi se nam zganilo srce in da bi nam duša vzplapolala v zahvaljevanju. Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober …

Ne, ne morem. Tako kriči marsika...