»Gospod župnik, ne prihajam k spovedi«.

»To si predstavljam, Mirko.«

»Bil sem na pokopališču. Vsi sveti, vsi mrtvi, ti dnevi me delajo nekam čudnega. Pa stopimo reč dober dan k župniku, sem si rekel.«

»Lepo, da si šel na božjo njivo pozdravit svoje dobre starše …«

»Skoraj bolj prijatelja kot starše. Oni so umrli po starem, sveto olje in tako dalje. Prijatelj pa ne, bil je borec, kot tudi jaz ne bom.«

»Kaj veš, kako boš.«

»Smrti ne sovražim,« mi je rekel prijatelj: »Smrt se mi gnusi.«

»Svetemu Frančišku je bila smrt sestra, sorella.«

»Meni ne bo niti tašča, gospod župnik.«

»Našemu Prešernu je bila draga. Predraga smrt, predolgo se ne mudi …«

»No, saj v zvezi s tem imam za vas vprašanje. Nad pokopališčem je sijalo sonce in pihal veter, ko sem stal ob njegovem grobu …«

»No, kar na dan z vprašanjem.«

...